obrazek seznam dárců Gemeinsam für Sonne und Freiheit Liste der EinzahlerInnen


Jedrska energija Kritično vprašanje

Download here




ENTER PAGE


Demokratizacija energetskega sektorja

www.delo.si
Energetski sektor vztraja na uhojeni poti, pa četudi je danes zelo jasno, da je ta zgrešena.

V Sloveniji je v letih 2009 in 2010 potekala razprava o energetski prihodnosti države. Sprejeli naj bi nov nacionalni energetski program (NEP), vendar je razprava kmalu potihnila, strokovna ozadja in osnutki NEP so romali v predal, gradnjo TEŠ 6 so izsilili z vsemi mogočimi sredstvi, ključne stolčke v energetskem sektorju pa so razdelili po političnih linijah.

Pripravljavci poniklega NEP ugotavljajo, da je energetika danes na razvojni prelomnici. Slovenija je energetsko zelo intenzivna: v letu 2008 je bila energetska intenzivnost oziroma poraba energije na enoto proizvoda kar za 54 odstotkov višja od povprečja 27 članic EU. Povečuje se raba energije, zlasti električne; razklopa med rastjo gospodarstva in rastjo rabe energije še nismo dosegli. Trenutno približno tretjino električne energije proizvedemo iz premoga. Negativni vplivi kurjenja fosilnih goriv na zdravje ljudi postajajo vedno bolj očitni in (ne)posredno dokazljivi. Premog je tudi najbolj podnebju neprijazen energent in opozorila o nujnosti zmanjšanja izpustov CO2 zaradi podnebnih sprememb še nikoli niso bila tako jasna. Jedrska energija se je na globalni ravni namesto za odrešiteljico izkazala za nočno moro v obliki katastrofalnih nesreč. Mnenja o rabi jedrske energije se krešejo, a dejstvo je, da nihče ne more zagotoviti stoodstotne varnosti jedrskih elektrarn. Rešitve za odlaganje dolgoročno radioaktivnih odpadkov še ni. Kljub temu podaljšujejo življenjsko dobo NEK za 20 let, v pripravi pa je tudi gradnja drugega reaktorja. Vso nafto in plin uvozimo, na ceno pa nimamo vpliva; v Sloveniji smo leta 2011 uvozili 48 odstotkov potrebne energije, kar pomeni, da znatna sredstva odtekajo iz države. Prihodnje obete poslabšujejo spremembe na mednarodni ravni – pričakovana visoka cena energentov in pričakovana povečana uvozna odvisnost zaostrujeta vprašanje strateške oskrbe z energijo.

Namesto da bi odgovorili na orisane izzive energetskega sektorja, se recept najmočnejših akterjev glasi: potrebujemo več energije, zato bomo kurili še več premoga in uvažali več urana, nafte in plina. Energetski sektor vztraja na uhojeni poti, pa četudi je danes zelo jasno, da je ta zgrešena. Večina vse to tiho spremlja in dopušča, da nam peščica med seboj povezanih akterjev kroji sektor, od katerega je odvisna kakovost našega življenja. Trenutno država skrbi predvsem za to, da lahko zagotovi zadostne količine (električne) energije za velika podjetja. Zato se usmerja v gradnjo velikih objektov, kot sta TEŠ 6 ali NEK 2. O tem, kdo prevzema in plača okoljsko škodo, zdravstvene težave prebivalstva, tveganje nesreč in vse druge stroške, se ne govori na glas. Ti projekti se financirajo iz denarja državnih podjetij, posojil bank, ki se financirajo iz javnih sredstev, ter poroštev, ki jih daje država. Če bi država javna sredstva usmerila v takšen razvoj, v katerem bi si lahko sami zagotavljali elektriko in toploto iz lokalno razpoložljivih obnovljivih virov energije, bi koristi imel vsak od nas. Toda to igralcem v energetskem sektorju ni v interesu.

Energetska politika ni stvar, ki bi zanimala večino državljanov, vsaj dokler je iz vtičnice na voljo elektrika in cena na položnicah ne raste preveč. Vendar pa je energija osnova za naše življenje in delovanje celotne družbe. Energetski sektor skrbi za naše primerno toplo bivalno okolje, razsvetljavo, prehrano, komuniciranje, delovanje zabavne elektronike, mobilnost, možnost opravljanja dela. V Sloveniji smo s protesti pokazali, da se državljani vse bolj začenjamo zavedati naše aktivne vloge pri upravljanju družbe. Tako kot zahtevamo prenovo demokratičnega sistema in pravne države, bi morali zahtevati pomembne spremembe v energetskem sektorju. Odločiti se moramo, ali bomo svojo energetsko prihodnost prepustili velikim podjetjem, od katerih bomo popolnoma energetsko odvisni, ali pa bomo začeli z demokratizacijo energetskega sektorja in omogočanjem sprememb na mikroravni uveljavljanje koncepta decentralizirane proizvodnje energije.

Ravno zato potrebujemo drugačno vizijo. Trajnostna energetska politika mora temeljiti na viziji nizkoogljične družbe. Ključni strateški cilji takšne politike so varčna in učinkovita raba energije, širjenje rabe obnovljivih virov in prehod na pametna energetska omrežja. O vseh teh komponentah je treba razmišljati celostno in povezano, saj je vsaka integralni del celote. Infrastruktura in primerno bivalno okolje, kmetijstvo, transport, industrija, storitve – to je vseobsegajoč spekter dejavnosti in v vseh je treba začeti delovati za zmanjšanje rabe energije. Ta je v t. i. razvitih državah nekajkrat višja kot v državah v razvoju, kar moramo, že zaradi zgodovinske odgovornosti, spremeniti in uravnotežiti. Prvi pomemben ukrep bi zato moralo biti varčno in učinkovito ravnanje z energijo. To ne pomeni, da bomo zaradi tega znižali naš življenjski standard, ampak da bomo bolj racionalno trošili energijo. Vsak evro, vložen v energetsko učinkovitost, je večkrat povrnjen. Hkrati to pomeni zmanjšanje potrebe po novih dragih infrastrukturnih projektih za proizvodnjo energije, saj je porabimo manj.

Stavbe v Sloveniji so energetsko potratne. Glede na to, da za ogrevanje prostorov namenimo več kot 60 odstotkov celotne rabe energije v gospodinjstvih, imajo ukrepi z energetsko sanacijo stavb zelo velike učinke. Prav tako je treba zagotoviti ambiciozne standarde za nove stavbe, ki naj bodo »skoraj nič energijske«, pasivne ali pa s pozitivno energijsko bilanco. Investicije na tem področju bi pomenile zmanjšanje rabe energije, obenem pa bi spodbudile gradbeni sektor.

Pomemben segment so obnovljivi viri energije. Večinoma gre za majhne in razpršene kapacitete, katerih razširjenost je na področju električne energije pogojena s spremembami trenutnega omrežja za prenos in distribucijo. Decentralizacija proizvodnje energije pomeni, da si lahko vsak sam zagotavlja potrebno energijo. Pri ogrevanju je marsikatero gospodinjstvo že v takšni situaciji, pri električni energiji je trenutno še preveč ovir. Takšen koncept razvoja s seboj prinaša še eno komponento – ker dosedanji porabnik energije postane obenem proizvajalec, bi lahko ta proces poimenovali tudi pooblastitev in demokratizacija. Demokratizacija se dotika vseh segmentov življenja državljanov. S tem ko nekdo proizvaja energijo in ni več odvisen od ponudnika, ki mu vsiljuje svoje pogoje, dobi nadzor nad pomembno komponento lastnega življenja, obenem pa (bistveno) pomembnejšo vlogo v energetskem sistemu in tudi v energetsko-politični areni, kjer se sprejemajo odločitve. Številne lokalne skupnosti po svetu in tudi nekatere države dokazujejo, da je v energetskem sektorju možna drugačna pot. Čas je, da se tudi pri nas zavedemo, da nismo zgolj ovce, ki se pustijo ubogljivo voditi (energetskim) pastirjem, ti pa imajo v mislih bolj dobičke kot našo kakovost življenja, naše zdravje ali okolje.

Tomislav Tkalec, Focus, društvo za sonaraven razvoj

*** Prispevki so mnenja avtorjev in ne izražajo nujno stališč uredništva.


Nemčija na poti energetskega obrata

Delež obnovljivih virov v Nemčiji strmo narašča
30. december 2012 ob 09:54
Berlin - MMC RTV SLO

Nemška vlada si je za prioritetno nalogo zadala energetski obrat, prehod k zelenim virom energije, kar opisujejo kot največji projekt države po združitvi.

Čeprav obnovljivi viri energije rastejo izjemno hitro, je kritikov, ki so prepričani, da celoten proces poteka prepočasi, netransparentno in po nareku energetskih koncernov, veliko. Energetska politika bo tudi ena izmed pomembnih tem na jesenskih parlamentarnih volitvah.

Delež obnovljivih virov v Nemčiji strmo narašča, kmalu bo vsaka četrta kilovatna ura proizvedena s soncem, vetrom ali biomaso, nekateri se celo bojijo pregretja. In vsaj za zdaj država ni v težavah zaradi slovesa od jedrske energije.

Težave z izgradnjo omrežij ostajajo
A težave ostajajo, denimo z energetsko učinkovitostjo, pa tudi z izgradnjo omrežij, po katerih se bo energija z vetrovnega severa pretekala na industrijski jug države. Zdaj predvidevajo tri nove trase v skupni dolžini 2.800 kilometrov, kar naj bi stalo okoli 20 milijard evrov.

Gre za sporen projekt. Nihče namreč ne želi imeti visokonapetostnih omrežij pred svojim pragom, vprašanje, na katerega bo v prihodnje tudi treba odgovoriti, pa je, ali želimo, da je v Nemčiji oskrba z električno energijo še vedno tako centralizirana, pravi *Klaus Jacob* z inštituta za raziskavo okoljevarstvenih politik.

Cene energije za potrošnike rastejo
Z novim letom so se cene energije za potrošnike v povprečju dvignile za 13 odstotkov, za industrijo pa energija še nikoli ni bila cenejša. V Nemčijo se tako presenetljivo vračajo celo energetsko izjemno potratni industrij.

Krmarjenje med različnimi interesi in lobiji - denimo avtomobilskim ali premogovniškim - v Nemčiji ni lahko. Kritiki trdijo, da je tudi vpliv štirih največjih energetskih koncernov bistveno premočen.

Zmanjšanje izpustov ogljikovega dioksida
Kot pravi *Tobias Austrup* iz nemškega Greenpeaca, je Nemčija zdaj trdno na poti energetskega obrata, a dodaja, da se bo zato treba čim prej odpovedati tudi fosilnim gorivom, premogu in termoelektrarnam. To bi namreč drastično zmanjšalo izpuste ogljikovega dioksida.

Energetski obrat v Nemčiji je po mnenju opozicije trenutno veliko gradbišče in talec različnih interesov. Vsem pa je jasno, da je lahko učinkovit le na mednarodni ravni, kjer pa so dogovori še težji.

Boštjan Anžin

Boštjan Anžin, Berlin (Druga jutranja kronika)


Franc Mesojedec/Frank Meno 1934-2010

7. septembra je v Pittsburghu/Pennsylvania v ZDA povsem nepričakovano preminil Franc Mesojedec/Frank Meno, začetnik in ena osrednjih osebnosti slovenskega gibanja proti atomski energiji in proti 'miroljubni rabi' jedrske energije. Rodil se je 7. januarja 1934 v vasi Prapretno pri Radečah v premožni kmečki družini, ki je kot toliko drugih obubožala zaradi izselitve iz obmejnega ozemlja 'tisočletnega Reicha' ob Savi, pred koncem vojne pa mu je nenadoma umrl oče. V času prisilnega odkupa po vojni so materi samohranilki, ki ni zmogla plačevati davkov, zasegli zadnjo kravo na kmetiji. Ta slepa krivica ga je najglobje pretresla in zrevoltirala, čeprav ga ni pahnila v histerični protikomunizem. Pognala ga je tudi na grenko pot emigracije.

V New Yorku je brez vsakršnih sredstev doživel skrajno brutalnost velemesta in kapitalističnega sistema, vendar ga to ni uklonilo. Preživljal se je s priložnostnimi deli in v poznih večernih urah pobiral ravnokar odvržene izvode The New York Timesa, da je iskal ponudbe za delovna mesta in se obenem učil po 100 besed na dan. Stalno službo je kot elektronski tehnik dobil na Carnegie Institute of Technology v Pittsburghu, ker se je izkazal s svojim znanjem iz tehnične visoke šole iz Münchna. Na istoimenski univerzi je doktoriral leta 1971 z drugim najboljšim uspehom svoje generacije na temo uporabnega modeliranja nevralnih sistemov na cerebellumu.

Večino življenja je delal na medicinski fakulteti univerze Carnegie-Melon v Pittsburghu, kjer je snoval, konstruiral in izdeloval prototipe novih aparatur s področja medicinske diagnostike in nuklearne medicine. Zlasti je bil ponosen na svoje izume s področja manj invazivnega in škodljivega diagnosticiranja.

Mesojedec je 12. maja 1971 pisal prvo od dveh pisem predsedniku vlade Stanetu Kavčiču. Navedel je, da je obveščen o namenu gradnje nuklearke in da ne verjame, da so 'strokovnjaki' predsedniku vlade posredovali 'pravo sliko' o tej zadevi. Povdarjajo namreč samo verjetnost eksplozije, direktnega sevanja in segrevanje vode. On pa je opozoril na 1. izpuščanje radioaktivnih snovi v vodo in atmosfero med normalnim obratovanjem in 2. nerešen problem predelave in shranjevanja radioaktivnih odpadkov. Opozoril je tudi na zakasneli vpliv na živa bitja in ljudi, ki škoduje zdravju in povzroča genetske poškodbe. Kot primer je vzel mleko. Zaradi prejšnjih poskusov atomskih bomb in delovanje jedrskih elektrarn, ki izpuščajo majhne količine radioaktivnosti, vsebuje mleko po celotnem planetu radioaktivni jod in stroncij.

Kavčič mu ni nikdar odgovoril, tudi v svojem poznejšem dnevniku, kjer je na stotinah strani opisoval, kako so njega samega nadzirali po odstranitvi z oblasti, ni z eno besedo omenil ljudi, ki so jim prisluškovali v času njegovega predsedovanja vladi. Mesojedčevo pismo pa je vlada poslala Inštitutu Jožef Štefan, kjer so odgovorili, da je radioaktivnost vse okoli nas in da uporabljamo ročne ure, na številčnicah katerih je tudi radioaktivni premaz, pa nam ni zato nič hudega. Hkrati je policija začela redno nadzirati ('obiskovati') njegovo mater Ano in ji odvzela vsa njegova pisma. To ni odvrnilo ne sina in ne matere. Mesojedec je napisal članek 'Atomska energija – dileme našega štetja', ki velja kot prvo slovensko strokovno protiatomsko besedilo, njegova mati pa ga je aktivistično neustrašeno ustno širila med ljudmi.

V zadnjih desetletjih se je posvetil temeljnim vprašanjem teoretske fizike, vprašanju osnovnih delcev, gravitacije, energije, prostora in časa. Stal je na stališču, da lahko sodobna teorija etra pojasni nerazrešljiva protislovja, v katera vodi danes prevladujoča fizikalna teorija relativnosti. Bil je tudi velik ljubitelj klasične glasbe.

Omenil pa je, da je po objavi njegovega članka o atomski energiji v Sloveniji njegova kariera zastala in da od takrat dalje ni imel več nikakršne možnosti za profesionalno napredovanje.

Leo Šešerko


>>back<<